Peljeva se. Primem jo za roko z upanjem, da nekako ustavim čas. Občutek ko nekoga pogrešaš, ker veš, da ga boš kmalu izgubil. Pogleda me. Plamen strasti v njenih očeh zamenja barvo. Zadovoljna in pomirjena. Pogled uide v realnost in pogleda v vzratno ogledalo. Zakriči.
Guma zacvili in avto plesajoče ustavi. Rezajoč občutek kovine na segretem vratu. Ona se začne tresti. Nekaj želi povedati, pa jo ne razumem. Pogledam v ogledalo ter te prazne in prestrašene oči. Otrpnem. Roki se pokrivata le z mezinci. Ne upam premakniti glave. Kako, hudiča si prišel noter?
ČAKAM TE ŽE CEL DAN. ONA NAJU NI VREDNA? malo pijano pove. Če bi vedel. da je moja bližina tako pomembna. OPROSTI odgovorim. NE BO SE PONOVILO objubljam, da nekako rešim situacijo. Ona se trese in joče čisto potiho. Začutim, da je ne bom več videl. Vse lepe stvari v mojem življenju morajo izginiti.
Še bolj odločno pritisne pištolo na moj vrat. V zraku hormone in ljubezen zamenja hlad in strah. VEŠ ŽE DOLGO SI MI VŠEČ servira iz zadnjega sedeža. V glavi začnem sestavljati delce. Lepota in zaničevanje drugih kot taktika za osvajanje. TI TUDI MENI odgovorim nekoliko negotovo. Pogleda me v oči. Prazne oči se napolnijo z življenjem in srečo. Pogled obupanega s kančkom upanja.
LJUBIM TE v obupanem smehu. Pogleda v zrak. Odmakne pištolo in si jo zabije v usta. POK. v ogledalu deli možganov in kri, veliko tople krvi. Zvrti se mi saj tega ne prenesem. Avto in ona, ki beži skozi vrata, se začneta vrteti. Vrti se vse hitreje. Zmankuje zraka, zagledam toplo svetlobo. Nekaj me močno stisne za zapestji. Svetloba se poveča. Izginem
Svetloba počasi izginja. Poskušam se premakniti pa ne gre. Roke imam uklješčene. Slika se počasi bistri. Pogledam svoje telo oblečeno v bolnišnično haljo. Na desni ob meni lepo rejen policist. V rokah drži beležnico in si nekaj piše. Zgodba v glavi se začne povezovati. Ne želim se zbuditi. Odprem le eno oko. Na steni televizija in glasna napovedovalka kriči na gledalce. Vroča in udarna novica.
Podnaslov. NAŠLI TRUPLA ZVERINSKO UMORJENIH DEKLET.
PREBIVALCI VEČSTANOVANJSKE HIŠE NA BRAUNOVI 10 SO V JUTRANJIH URAH ZAVONJALI NEZNOSEN SMRAD. STANOVALKA J.B. JE NEMUDOMA POKLICALA POLICIJO. POLICISTI SO S POMOČJO KRIMINALISTOV ODKRILI HLADILNICO POLNO ŽENSKIH TRUPEL. POLICIJA SPOROČA, DA JE BILO UMORJENIH 7 DEKLET IN SO BILA STARA MED 22 IN 30 LET. MORILEC JIH JE OŽIGOSAL Z RIMSKIMI ŠTEVILKAMI, UBIL IN RAZKOSAL. VSA DRŽAVA TRPI SKUPAJ S SVOJCI. Pred kamero stopi glavni kriminalist in doda, MORILCU SMO NA SLEDI ŽE KAR NEKAJ ČASA. V PROSTORU Z TRUPLI NISMO NAŠLI NOBENIH ODTISOV LE NEKAJ OGORKOV CIGARE. ANALIZA DNK ŠE POTEKA. OSUMLJENI NAJ BI UGRABIL VOZILO LASTNICE C.D. SKUPAJ Z NJO SE JE V VOZIL G.D., KI JE V PRIPORU V BOLNIŠNICI. VEČ INFORMACIJ SLEDI PO ZASLIŠANJU PRIČ. MENIMO PA DA JE M.O. STORIL SAMOMOR. OSEBA C.D. JE POGREŠANA. VSE, KI POZNAJO KAKRŠNO KOLI INFORMACIJO O OSUMLJENEM ALI PRIČAH NAJ TO NEMUDOMA SPOROČIJO POLICIJI.
Dragi bralec ali bralka. Mar nismo vsi vsaj malo krivi za nesreče, ki se dogajajo. Zakaj tako vztrajno slavimo smrt. Zakaj zvonovi zvonijo ko nekdo umre in ne ko se rodi? Zakaj novinarji vzneseno poročajo o tragedijah? Zakaj je uspeh, dobrota in ljubezen vedno le obstranska dejavnost? Zakaj verstva po svetu slavijo smrt in ji namenjajo toliko pozornosti? Ali res nismo nič krivi. Zakaj ta knjiga ne bo bolj popularna od posnetka posiljstva mlade ženske? Zakaj gledamo sestradane otroke in ne ljudi, ki jim pomagajo?
Ker je smrt zanimiva. Ker smo od smrti vzburjeni. Ker nas smrt gane….
…in ko gledamo in se naslajamo hranimo smrt. Morilce slavimo, novinarji dobijo delo in pisatelji svojo zgodbo. Si ti tisti, ki lahko kaj spremeni?
KONEC 2. DELA
