Je že kar čas. POJDIVA. Nenamerno stopiva hitreje. Potrebno bo izmiti včerajšnje hormone in poskrbeti za zadah. Nekje sredi čudovite ulice pomislim na izvedbo. Elektrika in posledice življenja brez nje. Kot kakšen cucek pogledam modela ob meni. Ima že pripravljen odgovor in pohitiva k njegovi mami.
Skoraj odtrgava vhodna vrata in planeva proti sobi. Posledica stalnega druženja in slabe vzgoje. Super pospravljena hiša za samega sebe. Osamljenost in frustracije se lahko rešijo s perfekcijo in delom. Zgarana dlan in občutek, da nekaj delaš dobro.
Stopiva v njegovo sobo. Temna soba polepljena z starimi rimskimi simboli. Moški se radi zataknemo nekje med virtualnostjo in resničnostjo. Plakati o moškosti in nekaj boga boječih žensk, ki prosjačijo za njegovo naklonjenost. Vsi akterji pomankljivo oblečeni vendar z oklepi in orožjem. Golo telo in oklep. Telo, ki izgublja vrednost in neumrljiva duša. Nekako kontra današnjim časom. Dam ti dušo in prodam telo.
Se že slačim in stopam proti kopalnici. Uf kako paše. Topla voda daje občutek topline in čistosti. Pripravljen sem in se svetim. Občutek metulja ko se izleže iz bube. Pogled v ogledalo je lahko različen med spoloma. Moški vidimo samo dobro in ženske samo napake. Odsev ni nikoli realnost. Bolj samozavesten počakam, da še on opravi svoje. Čas gre zelo počasi in sem nestrpen. Parkrat premerin sobo in štejem sekunde. Končno se pojavi še lepši, še boljši. Pogleda me nekam čudno. Zasačim ga in hitro umakne pogled. Kaj pa vem? Je človeku res tako težko pogledati v oči? Se res bojimo, kaj bomo videli?
STA ŽE KAJ LAČNA? slišiva skozi zaprta vrata. NE odgovori, še preden pomislim na lakoto. NE HVALA še iz moje strani. V REDU odgovori razočarana. Moč skupnega obedovanja. Moč pristne komunikacije in žalost ko je ni več. Hrana za dušo in telo ter opomin kako starši potrebujejo svoje otroke.
ČAS JE, GREVA! samozavestno. Stopiva po stopnicah. Mati pri vhodnih vrati žalostna in ponosna na najini pojavi. Prizor, otroci odhajajo v svet. Nekaj zakrili z rokami, kakor, da naju želi objeti. Preveč dela s svojimi možgani in kri po vseh delih telesa. Ne dojamem in spustim tipičen ADIJO.
Stopiva po ulici. Sonce se počasi skrije za stolpnice. Stare ljudi počasi zamenjajo mladi. Noč je naša.
Pohitiva in sva med prvimi. Vsi poznamo ta kraj, naše zbirališče. Počasi začenjajo kapljati na kup. Vsi znanci alkoholnih podvigov.
Jaz pa še vedno čakam. Zaslišim ga. Zaslišim zvok starih ležajev in preluknjanega izpušnega lonca. To je lahko le ona. Ustavi na varni razdalji, kakor nasprotnik pri kavbojskemu dvoboju. Vrata se odprejo. Pojava, ki vzame dih. Se to res dogaja meni. Meni, ki se nič ne dogaja. Naredi korak in popravi tiste čudovite lase. Prostor se zoža. Ostali nomadi izginejo. Ostaneva le midva. Približa se in me ujame s pogledom. Zazdi se, da počasi izginja tudi najino telo. Ostane le pogled poln ognja in strasti. Nič ni več pomembno, ta noč je moja…
Mogoče se nadaljuje…
