Konec večera. Čas, da se odpravim domov. Odprem salonska vrata mojega lokala. Narahlo z bledim ČAO pozdravim svojega herojskega natakarja in stopin na ulico. Pred mano nekaj smeti in potepuški pes, ki urinira v novo posajeni rožmarin. Ali ni ….
Kakor koli. Sprehajam se po ulici. Tistih nekaj obcestnih svetilk, ki še deluje me usmerja na pot. Na novo pot. Nisam prepričana kaj vse je bilo v mojem GT- ju, vendar imam občutek, da se vse pomanjšuje in izgublja pravo barvo. Zapiha prijeten avgustovski veter. V noge se mi zaplete papir primerno pomaščen z bivšim burekom. Pa saj sem tako lepa in me nihče ne vidi. Le moja obleka izgublja barvo.
Ta prijeten vonj po gumah in švicu za trenutek prekine nekaj znanega. Tisti, tisti vonj po…
Vem, da sem že nekaj spila. Skoraj sigurna pa sem, da vem kaj sem pila in z optimizmom rinem naprej. Slika je sedaj že čisto črno bela. Ulica je ožja in ožja. Naenkrat vse bolj ali manj temno. Pospešim korak k luči čez 50 metrov. Srce mi bije hitreje. Švicu iz soseske dodajam še svojega. Rahlo me grabi panika in pospešim. Še malo, še malo…
Bližam se luči. Kar naenkrat se pojavi senca. točno razločim krajce kavbojskega klobuka in dobro poznam vonj te poceni cigare. Zmrznem. Firbec me vleče, da stopim bližje. Okolica okoli mene se začne spreminjati. Postaja prekleto hladno. Malo me zazebe, otrpnem.
Sence ni več. Ulica počasi dobiva barvo. Srečam tudi prvega jutranjega pijanca…
Ampak občutek ne zgine. Upam, da z jurtranjim tušom izmijem vonj najinega srečanja. Upam. Za trenutek odtavam in razmišljam, če mi ostalo kaj včerajšnje pice.
V daljavi zvok motorja in vonj gum, švica in tiste, tiste preklete cigare…
Mogoče se nadaljuje
