Za trenutek otrpnem, pa vendar. Stopim v sobo. Odprto okno in nekaj polomljene žaluzije. U JE PA KAR HLADNO. Navajena teh pisarniških 23 in vedno premražena če v zraku ni alkohola.
Spet zaslišim svoje ime. Tokrat jasno in vse glasneje. Glavni mesar me kliče in me vabi v svojo pisarno na pogovor. Zgodba za lahko noč o tem kako lahko zmorem še več in več, kako nikoli ni dovolj in kako težko mu je doma z ženo in otroci. Ker mi možgani ne predelujejo tako hitro mu vrnem s kislim nasmehom. Učinek ni bil zadovoljiv in mesar prične z procenti. RABIM DOPUST sama pri sebi. z lepo mislijo spet doma pri mami. Ko mi domišljija že docela načne razum in sem pri peki domače potice, se šef končno ugasne. Grem v svojo krmilnico za piščance in pričneme z pritiskanjem po plastiki. pijem iz plastičnega ločka svojo plastično kavo. Za malico bo spet ta plastični sendvič. POGLEJ MOJE NOVE NOHTE iza vogala. Nohti vsak teden z drugim odtenkom. Biti lep in predvsem všečen. Usrana filozofija 21 stoletja. Super za 10 urno nabijanje po tipkovnici.
SUPERCA SO kar še dodatno potrdi moje potovanje v naravo, spet domov.
UH in se vržem na kavč. Konec vsakodnevnega posilstva. Malo zamižim. Misli mi na hitro preletijo dogodke. POKLICALA JO BOM in že sežem po pripomočku modernega sveta. Polovico časa za računalnikom in pol na telefonu. Super formula za razstrelitev možganov. Neverjetna je človeška zmožnost absorbiranja bedarij. Nekje pa smo le prvi in najboljši. V merkatorju spet delijo dvojne pike.
Končno. ŽIVIJO PRINCESKA na drugi strani. Verjetno najbolj nežen glas v mojem življenju. KAKO SI? PRIDEŠ KAJ DOMOV? občutek, da te nekdo res ima rad. Občutek, da bom spet dobila svojo najljubšo potico in bo toplo res toplo. Bolj v mislih odgovorim, da mi manjka tisti občutek, ki mi ga moj super zmogljivi mobi žal ne more dati. PRIDEM rečem, takoj ko… poskrbim za te vsemogočne procente, pravilno pohvalim nohte in ga potegnem šefu. PRIDEM KO MI ODOBRIJO DOPUST. Na drugi strani začutim nasmeh. RES PRIDEM…
Mogoče se nadaljuje
