Kreten, bi rekli in se naslajali

Rezek PI, PI, PI. Odprem oči in jih spet zaprem. Teža v moji glavi in spet ta moteča bela svetloba. Potrudim se in jih odprem. Fino spoliran konec moje postelje. Bel strop, bela svetloba, bela stena in na njen črno bela slika stavbe. Zelo znane stavbe. Poskusim se premakniti, pa ne gre. Poskusim zadihat, pa ne gre. V zraku spet ta vonj, dražeč vonj te cigare.

KAR MIRNO mi zašepeta ta znani glas. Saj ne morem verjeti. Kje sem? Ob meni sključen in vidno utrujen brat. Drži me za roko in spet povest o tem kako je dotik res pomemben. Poboža me po laseh.

Hrapava roka, stara zmečkana karirasta srajca in klobuk. Sad strasti in prisile. Slike letijo in začenjajo dobivati nek pomen. Zavem se, da nekaj ni v redu. Pritisk narašča.

KJE SEM, KAJ SE DOGAJA? panično vprašam. On mirno zašepeta. VEŠ, IMELA SI NESREČO. Kaj kakšno nesrečo vprašam samo sebe. Slika je vedno bolj jasna. Začnem se tresti. In ta zažgana guma.

Poskušam vstat pa ne gre. Okamenim. Brat me še bolj stisne za roko in mi reče. V NESREČI SI IZGUBILA NOGI. Včasih se ljudje upravičemo vprašamo o življenju in smrti. Izbiram smrt. Preostalo telo se v paničnem, tresočem navalu začne zvijati. Roke imam privezane. Nekaj se trudim. Ne sprejemam, ne sprejemam tega.

Brat panično pritiska gumb in kliče na pomoč. Skozi vrata vdre mož v beli halji. S pogledom me premeri  in se mi zazre v oči. Mož utrujen od žene in otrok, nekako rutinsko skoči name in zategne pas. Poznam ga, vem da ga.

Umirim se saj mi drugega ne preostane. S pogledom rotim brata, da mi razloži, kaj se je zgodilo. Dih se počasi zaustavlja. Sprejemam.

KO SI STOPILA IZ LOKALA JE NASPROTI PRIPELJAL AVTO. KOMAJ SI PREŽIVELA. V KOMI SI BILA 3 MESECE. VESEL SEM, DA SI Z NAMI. Zamomlja in na koncu nekam popačeno RAD TE IMAM MALA. Neverjetna žalost in bolečina. Smešno je, da se ob hudih novicah spomini hitro vračajo. Pogled natakarja in tisti kravatar, pes in masten papir. Vse skupaj prekine pogled. Pogled, ki poboža telo.

Med vrati stoji mama. Vidno utrujena vendar vesela. Nekako občutek nedeljskega kosila in dejstva, da smo vsi na kupu. Nekaj trenutkov stoji, potem pa plane in me objame. Občutek sreče v totalnem sranju. Vsi smo bili že tam.

S pogledi in dotiki mi vse pove. Tisto malo telesa, ki je še ostalo se privije k njej. SAJ BO. SKRBELA BOVA ZATE , mi zašepeta na uho. Dih se umirja in počasi postajam zaspana. Zdravnik še malo doda in mojo kri zalije strup po katerem bom sigurno zaspala. Zaspim in spet vozim svoj motor in sem super junakinja.

Čez nekaj dni me izpustijo. Sestra na recepciji mi pomaha z ogabnimi umetnimi nohti. Odprejo se vrata in svetloba, topla svetloba. Svež zrak in patetična svoboda.

Zlizan šank. Z enim očesom me gleda in polira še vedno isti kozarec. Obrnem se. Kravatar lepo urejen in se smeji, ima družbo. Fantje v kotu se veselijo in zapijajo zadnje evre. Mož z kavbojski klobukom sedi ob meni. Nasmehnem se.

KAJ BOŠ? me vpraša. GIN TONIK BI PROSIM.

KONEC

 

 

 

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *