LJUBICA, KAJ JE? me predrami znani, nežni glas. Še vsa trda od strahu, počasi začutim svoje telo, začutim toploto. Zrak je spet topel. Noge so spet tople. NIČ, NI ogovorim, kakor, da se prepričujem, je za vse kriva moja domišljija in sem sanjala. Pa vsi vemo, da to ni res. Kajne?
Rjuha se je že pošteno shladila in posušila od strahu. Uležem se in se silim k razmišlajnju o lepih stvareh. Prisiljeno zaprem oči. Vem,da se nič ne dogaja pa je še vedno težko zaspat. Končno uspe.
Prebudi me znan glas, glas edinega moškega, ki me je v zadnjih časih zbudil, tako znan glas. Prebudi me petje petelina, ki se s svojim glasom razkazuje svojim oboževalkam. Vstanem in ponovim postopek nad orkestrom vrat in stopnic in se zaderem DOBRO JUTRO. Spodaj v kuhinji že vse lepo diši. Diši po sveže pečenih jajcih in toplem kruhu. Kar poletim za kuhinjsko mizo. S hrbtom obrnjena mati dela, ja dela, kot vedno. Vsem običajen prizor, ki se ga ne zavedamo dokler ne zamenjamo življenske vloge. Ljudje in njihovo delo, ki bo žal spoštovano takoj po njihovi smrti.
Pojem, kot vedno prehitro. Mati ma prime za roko. Pogledam jo v oči. Očitno utrujeno, kot da nebi spala. Oči izkušenena, modrega in potolčenega človeka z odtenkom neskončne prijaznosti. Ker smo pač živali vem, da se njenega vonja ne da zamenjati. Vonj domačnosti in objema, vonj po prvih pomladnih trobenticah. Izmuznem se saj pogledi skoraj vedno vodijo k pogovorom. Hitro vstanem in stečem, da nase navlečem nekaj udobnih oblek. Tistih oblek v katerih te nihče ne sme videti, pa so tako prekleto udobne.
Mami stoji pri vhodnih vratih. Saj vem, da si želi izvedeti vse o meni in to takoj, ampak jaz. Stečem proti vratom. Potegne me za roko in mi zašepeta. ALI RES MORAŠ? Pogledam te stare oči. Odgovorim s pogledom. Z roko sežem proti kljuki, njena roka se me oprime še bolj trdno. ALI RES MORAŠ? Za trenutek sem se ustavila in mogoče nekje v sebi ustrašila posledic, vendar kot že stokrat…
Odprem in vame butne žgoča svetloba. Vau ,tole pa zadane, pomislim in naredim prvi korak. Vročina se povečuje. Noge mi odpovedujejo. Neverjetna energija me počasi začne dvigovati. Zgubim kontakt z realnostjo in se počasi dvignem. Obrnem se nazaj. Odprta vrata in med njimi moja mati. V počasnem posnetku vidim solzo, ki ji polzi po licu. Poči in svetloba ugasne, kar naenkrat pa…
Mogoče se nadaljuje
