UH kako je dobra ta pica. In te posušene gobice spominjajo na pozabljene nogavice, ki jih po pol leta najdeš za kavčem. No sedaj pa moram spat mi odzvanja nekje v praznem vogalu moje lobanje. Uležem se in se silim z zaprtimi očmi. Vonj, ki ga ne more izmiti tudi hladen jutranji tuš me sili k razmišljanju kaj se mi dogaja. Prikliče te preklete slike in klobuk in cigaro. Ne, ne bo šlo MATER. Spet in spet ta po…kani film.
Pričakovali bi, da sem kot vsaka super junakinja brez službe pa ni tako. Ura bo kmalu devet.
Zajaham svoj totalno zjahano kolo z mislijo in občutkom, da živim vsak dan posebej. Saj mi starega kolesa ne morejo ukrast, ali pač? Ulica je samo še siva črta. To pot prevozim miže. Trenutno sem res super junakinja z vetrom v laseh in slabim včerajšnim zadahom. Skočim s kolesa, ga skoraj vržem na rampo in odskakljam v 12 štuk te prelepe stolpnice. Spotoma razmišljam ali je bil arhitekt te stavbe brez otroštva ali mu samo kronično primankuje domišljije. Pridem že skoraj do svojega štuka, peš seveda, ker je to sedaj moderno in vse sodelovke hodijo peš.
V zraku nekaj znanega. Otrpnem. NE. Skrčeni možgani in višek kisika, me vrne spet nazaj. Ta fenomenalen včerajšnji dan.
Na koncu hodnika odprta vrata in ta vonj, ta vonj te preklete cigare. Zaslišim zvok kovanih škornjem in neko komaj slišno brundanje. Mislim, da slišim svoje ime. Ali naj stopim do vrat? Pritisk narašča. Roke so potne. Telo se mi trese. Glava pa kar sili. Od jutranjega make upa ostaja samo še bela polt. Naredim nekaj korakov in se začnem sovražiti in si pripovedujem, da je včasih bolj poslušati razum. Ne moj firbec se ne da. Skoraj sem že pri vratih, ko naenkrat poči in…
Mogoče se nadaljuje
