Drži me za roko. Trese se. Skozi hlipanje nežno izgovori RADA TE IMAM. Objokane modre oči z rdečim odtenkom. Še zadnjič jo vidim. Tokrat bolj kot kdajkoli. Na svojem razgretem vratu začutim rezajoč hlad. Sekunda dolga kot celo življenje. Za trenutek neham sočustvovati in pomislim, da je čas res relativen. BUM
Zbudim se. V desni roki popita steklenica gina in ura, ki mi jo je podaril oče. Bili so časi ko so ljudje verjeli vame. Pogledam na uro in počasi ugotovim, da zamujam še tisto malo obvezo, ki mi jo nalagajo, da preživim. Hitro vstanem. Očitno prehitro in se mi zavrti. Posledica poceni alkohola me spominja kako smo samo ljudje in da je kozarec vode vedno predaleč. Možgani se počasi sestavijo.
Stopim do svoje pisarne, ki je le dobre 3 metre od mojega kavča. Usedem se za razmetano mizo in prižgem. Trije ekrani se zasvetijo. Moja dnevna doza poezije. Ekran na levi sestavlja neskončno zaporedje enic in nul. Na sredini lično naložene ikone in slika v ozadju. Saj jo ne vidim. Preobilje zakrije lepe stvari. Preveč lepih stvari pa prikliče dolgčas. Še vedno dodajam izraze za iskanje kjer ikone na namizju izgubijo svoj smisel. Na desni ekran z realnostjo. Današnja kupljena realnost, nekaj seksa in občutek, da vsaj nekdo misli name. Odpiram okno za oknom z občutkom varnosti, ker vem, da me nekdo vodi in s tem seveda poneumlja.
Glasba. Moj telefon in kup praznih vrečk prigrizkov. Kako lepo ime za hrano revežev. Prečrtana slika noseče ženske pospremi misel, da je potrebno začeti skrbeti zase ko te oplodijo. Res sem super. Saj poznaš melodijo iz filma gladiator. Descu pobijejo družino on pa se malo sprehodi po pšenici. Pod kupom ga končno najdem. Oglasim se.
KJE SI STARI. VČERAJ PA JE BILO NORO. Pomislim in se skušam česa spomniti. Ne gre, pa kaj. Hitro prekinem debato o tem kdo od naju je bil večji frajer. Zazdi se mi, da se nam ob pravi količini popitega alkohola izostrijo živalski čuti. Vse do neke meje. Ko jo prestopimo od živalskih čutov ostaja samo živalsko obnašanje. OK spet plavam in iščem malo svežega zraka. SAMO TRENUTEK. Vstanem in stopim do okna. Previdno ga odprem, saj si ne želim prestrašiti golobice. Da ne boste mislili, da sem sam. Lep občutek pogledati nekaj živega. Ona si je izbrala mene. Občutek moškosti ob tem, da si bo družino ustvarila na moji okenski polici. Globoko vdihnem in planem nazaj v svoj stol.
Zaključiva debato o tem, kaj je bilo in kako so rimski vojaki kaznovali svoje sužnje. Posledica igranja računalniških igric. Končno začneva delat. Zavzeto začnem vpisovai kode, ki se spreminjajo v enke in nule. Vse se hitro vrti, akcija. Na to, da je čas res relativen me spolni kruljenje v želodcu. Pa saj je že 12. Pavza. Vstanem in vzamem daljinec. Med hojo prestavljam programe in stopam proti kuhinji. 24 Kitchen. Jamie pametuje kako lahko je nahraniti družino v 30 minutah. Seveda imamo vsi doma najmanj 3 pečice, pult poln aparatov ter kuhinjo večjo od mojega stanovanja. Vsi sekljamo kot nori in začimbe nam rastejo po celi hiši. Sem že poskusil. Pol ure kuhanja in 3 ure pospravljanja. Izberem bolj varno pot in v vrelo vodo stresem špagete. Veš Jamie tale kupljena omaka je res dobra in brez heca poceni.
Ko dobro napadem svoj dnevni obrok, zazvoni. Pa spet ko sem začel jesti, Ta prekleti Murphy. Vstanem in grem. Obrnem se in pogledam na pol zlorabljene špagete. Saj, v Afriki pa stradajo. Nič, moram it. Pospešim korak. Na levi strani stara kovinska vrata. Baje so v preteklosti tu shranjevali led. Še malo pa bom pri vratih. Nekomu je dolgčas saj zvoni kot nor. Vedno pripravljen v rokah držim ključ. Počasi odprem, saj se nikoli ne ve. Oslepi me dnevna svetloba. V zraku zrak in vonj slabega zadaha. Zagrabi me za ramo…
Mogoče se nadaljuje
