Iz mučilnice dobim SMS, ker se slabih novic pač ne sporoča ustno. Odobrili so mi dopust.
Hitro skočim pod tuš, saj se ledra ne daje na umazano kožo in še z mokrimi lasmi zajaham svojega konjička. No, kar nekaj njih. Zapnem še čelado in pomislim na tisti občutek svobode. Ali sem pozabila ugasniti plin na kuhalni plošči? Ne vem, bodo že sosedi zavohali. Drvim kot prava super junakinja. Za menoj smrad zažgane gume. Počasi iz megle prihajam v sončen dan. Še nekaj kilometrov, ki se zdijo neskočni. Včasih se zdi, da se na podeželju tudi guma in smrad vonjata drugače.
Cesta. Na vsaki strani lično obrezana živa meja in kmetje, ki si želijo pogledati mojo rit pa čeprav samo za sekundo. Naj jim bo.
Poleg avtomobilov, počasi prihajam nasproti vsej možni kmetijski mehanizaciji. Saj veš, traktor in moške igračke. Kmalu bom zapeljala na domače dvorišče.
Končno prispem. Vse luknje v asvaltu in prikolice, ki vozijo gnojnico me niso ustavile in počasi zmanjšam. Zavijem na domače dvorišče.
Na verandi pred hišo me že čaka. Vsak človek ima svojega super heroja, tudi jaz. To je moja mami. Ženska, ki je preživela nešteto vaških veselic, smrt mojega očeta in posebnost mojega brata. Spet negativa, ne danes.
Sestopim iz segretega konjička. Odvržem čelado, ki me ovira pri svobodi in stečem v objem. Res obstajajo stvari, ki so neprecenljive. Držim jo v objemu. Ta dama polna energije prikrito zajoka. Saj se ne vidi, pa še vedno veš. Povabi me noter.
In če nebi bila jaz, prvo zagledam to potico in vonj po svežem in domačem. Še vedno me drži za roko.Na veliko zagrizem in se smejim. Tokrat iskreno.
Pusti me, da se nažrem in počasi začne. Pa saj poznaš to tabelo standardnih vprašanj o življenju. Kakor, da je to pomembno. Odgovarjam počasi, kot na policijski postaji z DA in NE. Prideva do tistega trapastega vprašanja o otrocih in ljubezni. Ne jaz ne, nimam kaj pripomniti. Ta ultra pomembnost reproducije. Včasih se zazdi, da pravi moški le ne potrebujejo močnih žensk. Bo že držalo. In potem spet ta super realnost, ki počasi nanese na spomin na očeta in posebnost, milo rečeno, mojega brata. Alkohol in verjetno posledica njega. Ves nasmeh izgine. In tista patetika, ubija še vedno in te nezavedno postara.
Pokaže na vrh stopnic. Stopim po lesenih in milo rečeno glasnih stopnicah. Moj največji sovražnik. Vsakič ko sem hotela zbežati so bile ovira, prej travma. No, pridem do vrat svoje sobe. Tudi vrata pokažejo svoj EMŠO in prijetno zaškripajo. Vse je ostalo kot je bilo. odgrnem zavese, da se spoznam s soncem. Vsi, ki pravijo, da dotik ni pomemben. S prsti drsim in se dotikam svojih stvari. Spomini so tu. Brez plastike. Obrabljen les in z nožkom vrezan napis. Tudi prijatelje sem včasih imela, res sem jih.
Z mamo še eno rečeva. Prijetno je in čas je za spanje. Ponovim vajo na stopnicah in z pojočimi vrati. Vržem se v posteljo. Vse diši kot mora. Zaspim.
Nekaj me zbudi. Mogoče odmev pijanega soseda. Ne vem. Vstanem, da si grem po kozarec vode. Okoli gležnjev zapiha hladen piš. Predno se dobro zavem je že v zraku. Spet ta vonj, kako je to mogoče. Spet ta vonj poceni cigare. Ker je radovednost spet zmagala nad zdravo pametjo, počasi stopim proti vratom. Odprem za prst in počasi pogledam. Kar naenkrat pa zaslišim.
Mogoče se nadaljuje
